Moje osebnostne lastnosti, izobraževanja in delovne izkušnje so gradniki moje strokovne (in tudi osebnostne) rasti, ki vplivajo na moj terapevtski pristop.
Izhajam iz spoštovanja sočloveka in temeljnega prepričanja, da smo ljudje v redu. Verjamem v to, da smo ljudje sposobni reševanja problemov ter življenjskega in osebnostnega spreminjanja in rasti. Imam interes za spoznanjevanje posameznika in njegovega ‘sveta’. Zavedam se, da smo ljudje vpeti v različne odnose, okolja in da sovplivamo drug na drugega. Vsak človek ima močna področja in v sebi nosi moči, zato mi je pomembno, da le-te tudi nagovorimo, opazimo, krepimo, in nenazadnje – da jih lahko tudi uporabimo za spremembe in rast. Vedno bolj prepoznavam pomen telesa in se pri delu večkrat usmerjam tudi na telesni vidik.
V terapevtskem delu (mi) je bistvenega pomena varen in zaupen odnos med posameznikom in terapevtom. Pomembno mi je, da skozi proces zgradimo varen ‘prostor‘, kjer se lahko se lahko izražate, raziskujete, ste v stiku s sabo in svojim notranjim svetom. Sama izredno cenim to, da sem v tisti uri res lahko z vami – in najinim odnosom, o katerem se večkrat pogovarjava tudi na srečanjih in ga tudi uporabljava v terapevtske namene za dosego ciljev.
Res je, da se na srečanjih večkrat pogovarjamo o bolečih, težkih temah – pri tem mi je pomembno iti skozi proces na način, da v tem dobite ok odnosno izkušnjo in da razvijate večine, kako poskrbeti sami zase, biti ok. In ne nazadnje, verjamem, da so v terapiji zdravilna tudi doživetja pomiritve in sproščenosti.
POTEK PSIHOTERAPEVTSKEGA SVETOVANJA
Ob vstopu v psihoterapevtski oz. svetovalni proces je pomembna vaša odločitev, da v svojem življenju želite nekaj spremeniti.
Prvo srečanje namenjam temu, da se pogovorimo o vsebinah, zaradi katerih ste se odločiili za terapijo, vaših pričakovanjih ter medsebojnemu spoznavanju. Pomembno je, da v prvi uri/urah ugotovimo, ali bomo lahko sodelovali, ali je psihoterapevtska pomoč ustrezna in da uskaldimo vaša pričakovanja s tem, kako vas lahko pri tem podprem. Sčasoma si oblikujemo jasnejše cilje, zastavimo smer psihoterapevtskega dela in se dogovorimo o spremembi.
Večino dela poteka skozi pogovor, včasih se poslužim tudi kakšne izkustvene vaje ali z vami naredim dogovor za aktivnost izven terapije.
Za dosego zastavljenih ciljev je včasih zadosti krajše svetovanje, praviloma pa psihoterapevtski proces traja dlje časa (nekaj mesecev, lahko tudi več let).
…
Ne vem, kako se je to zgodilo, ampak nekega dne sem imel problem. Nisem ga želel. Nisem prosil zanj. Ni mi bilo všeč, da imam problem, vendar tu je bil. Želel sem se ga znebiti. Spodil sem ga stran. Grdo sem ga gledal. Poskusil sem ga ignorirati. A nič ni delovalo.
Moj problem me je začel skrbeti. Kaj, če me bo popolnoma prevzel? Zelo me je skrbelo. Skrbelo me je, kaj se bo zgodilo. Skrbelo me je, kaj bi se lahko zgodilo. In bolj ko me je skrbelo, večji je postajal moj problem. Bolj ko sem se izogibal svojemu problemu, bolj sem ga vsepovsod videval. Neprestano sem razmišljal o njem. Nisem se dobro počutil.
Nisem mogel več prenašati tega: ‘To se mora končati’. Morda sem si ga predstavljal še večjega in strašnega, kot je v resnici bil. Navsezadnje me je prešinilo. Spoznal sem, da se moram soočiti z njim. Čeprav se nisem hotel, in čeprav sem bil prestrašen, sem se pripravil, da se soočim s svojim problemom. Ko sva si zrla iz oči v oči, sem nekaj spoznal. Moj problem sploh ni to, kar sem mislil, da je. Odkril sem, da ima v sebi nekaj čudovitega. Moj problem je v sebi skrival priložnost. Priložnost, da se naučim. Biti pogumen. Storiti nekaj.
(iz knjige: Kaj storiš s problemom? Kobi Yamada)