O PSIHOTERAPIJI

KAJ JE PSIHOTERAPIJA?

Psihoterapija je proces, ki posamezniku pomaga pri premagovanju različnih osebnih stisk, reševanju odnosnih težav ali pri osebnostni rasti. Psihoterapija poteka predvsem skozi pogovor, ključnega pomena pa je varen in zaupen odnos med klientom in psihoterapevtom. Posameznik skozi psihoterapijo ozavešča svoje nezavedne vzorce vedenja, mišljenja in čustvovanja ter spreminja odnos do sebe, drugih in okolja, (tudi) ob tem, ko se sooča in rešuje konkretne življenjske probleme oz. situacije.
Iz psihoanalize, prve psihoterapije, ki jo je utemeljil Sigmund Freud, se je razvilo več psihoterapevtskih smeri in pristopov. Ena izmed teh smeri je tudi transakcijska analiza.

TRANSAKCIJSKA ANALIZA

Transakcijsko analizo je osnoval Eric Berne v drugi polovici 50-ih in v 60-ih letih prejšnjega stoletja.
Transakcijska analiza je sistem psihoterapije z metodami psihoterapevtskega dela, teorija osebnosti z razvojno teorijo psihopatologije ter teorija komunikacije.
Razvila se je v polje psihoterapije, svetovanja, edukacije ter organizacije/managementa.
V psihoterapiji se uporablja kot individualna terapija, skupinska terapija ter terapija parov in družine.

Osnovni koncepti transakcijske analize so:

EGOSTANJA
Transakcijska analiza osebnost posameznika razumeva skozi egostanja – to so sistemi mišljenja, čustvovanja in vedenja. Našo osebnost sestavljajo egostanja Otroka, Starša in Odraslega. Vsako od teh egostanj ima svoje vsebine in strukture; med seboj pa so dinamično povezana skozi notranjo komunikacijo in odnos. Egostanja so se oblikovala in razvijala tekom našega življenja (in se še razvijajo/ utrjujejo/ spreminjajo) ter se aktivirajo v različnih situacijah, ko jih lahko prepoznamo.
Starš
Egostanje Starša predstavlja vsebine, ki smo jih prevzeli in (nezavedno) ponotranjili od svojih staršev ali drugih pomembnih oseb. Prepoznamo ga, ko je vedenje, čustvovanje in mišljenje osebe enako oz. podobno vedenju tiste osebe, od katere smo te vsebine prevzeli.
Odrasli
Egostanje Odraslega predstavlja sposobnost osebe, da sprejema in analizira informacije in rešuje probleme. Odrasli je sposoben upoštevati zunanjo in notranjo stvarnost in se ustrezno odziva na situacije tukaj in zdaj.
Otrok
Egostanje Otroka vsebuje prvotne vzorce in načine vedenja, čustvovanja in mišljenja, ki smo jih razvili sami v odnosu do svojih staršev ali pomembnih drugih ljudi. Prepoznamo ga, ko naše vedenje, čustvovanje ali mišljenje ni primerno realnosti in je tako oz. podobno, kot je bilo v preteklosti.

ŽIVLJENJSKE POZICIJE
Življenjske pozicije predstavljajo naša temeljna prepričanja o sebi in drugih, na osnovi katerih sprejemamo svoje odločitve in se skladno z njimi ravnamo. Ta prepričanja močno vplivajo na to, kako si slikamo svet in kako živimo svoje življenje. Pozicije se menjavajo, pa vendarle lahko opazimo eno, ki je bolj pogosta in prevladujoča.
JAZ SEM V REDU, TI SI V REDU – Zdrava, zmagovalna pozicija
V tej poziciji sebe vidimo kot osebo, vredno sprejemanja. Starše (in kasneje druge, na katere svojo naravnanost prenesemo), vidimo kot ljubeče in vredne zaupanja ter tudi njih sprejemamo take, kot so.
JAZ NISEM V REDU, TI SI V REDU – Depresivna pozicija
Ko smo v tej poziciji, iščemo potrditve pri drugih ljudeh in podcenjujemo sebe. Pogosto padamo v pozicijo žrtve in izgube v primerjavi z drugimi, ki jih vidimo kot večvredne od nas samih.
JAZ NISEM V REDU, TI NISI V REDU – Brezupna pozicija
Ko smo v tej poziciji, svoje življenje vidimo brez smisla in polno obupa, doživljamo se nevredni ljubezni. Drugi nam ne morejo pomagati, ker tudi oni niso vredni.
JAZ SEM V REDU, TI NISI V REDU – Paranoidna pozicija
V tej poziciji smo kritični in nezaupljivi do drugih. Pogosto čutimo potrebo, da ponižamo druge, zato, da tako lahko sebi dvignemo vrednost.

IGRE IN ANALIZA IGER
Igre v transakcijski analizi razumemo kot ponavljajoče vedenjske in komunikacijske vzorce v odnosih, ki ne vodijo k rešitvi problema ali izboljšanju odnosa. Poleg navzven opazne komunikacije so v igrah prisotna še prikrita sporočila, ki pri posamezniku/ih v igri pustijo slab občutek in poudarijo pozicijo, da je on ali drugi niso v redu. To so vzorci, ko ponovno preigravamo otroške strategije v odraslem življenju, čeprav so rezultati oziroma izkupički za nas in za druge boleči in samouničujoči.
V psihoterapiji omenjene vzorce prepoznavamo, z namenom, da utečen tok igre prekinemo, preden se le te stopnjujejo in preden izkupički v igri še bolj utrdijo naša življenjske pozicije, kdo ni ok.