V času, ko spremljamo informacije o širjenju virusa, dobivamo napotke o samozaščiti, smo podvrženi različnim ukrepom, ki naše življenje postavljajo v nove, drugačne okvire, se mi zdi pomembno, da smo pozorni tudi na doživljanje otrok, mladostnikov.

Tudi otroci in mladostniki spremljajo dogajanja in se na mnogih korakih soočajo s tem, da se v okolju in družbi dogaja nekaj resnega. Potrebujejo informacije – če jih nimajo, jih iščejo sami. Iz slišanega in videnega si ustvarjajo svoje predstave. Tukaj vidim pomembno vlogo staršev, morebiti tudi drugih odraslih, s katerimi so otroci in mladostniki v stiku, da se z njimi pogovarjamo: kaj je koronavirus, kaj se dogaja v družbi, zakaj so takšni ukrepi, in da preverite, kaj že sami vedo in kje dobivajo informacije. Če informacij ne bodo imeli zadosti, jih bodo iskali – med vrstniki, po spletu. Veliko prispevkov je na socialnih omrežjih, ki pa so – lahko čisto ok, lahko so zastrašujoči, lahko izničujoči problematiko in brezbrižni. Pomembno je, da otroci, mladostniki dobijo realne informacije – tudi od nas, odraslih, ne le iz medijev. Ne rabimo katastrofizirati (prepoudarjati najbolj črne scenarije) ali ne olepšavati (da zmanjšujemo pomen). V medijih lahko najdemo prispevke, ki so prilagojeni otrokom, mladim, zapisani na njim razumljiv način ali vsebujejo tudi napotke za starše (npr. Časoris).

(Nekatere) otroke je strah: strah za bližnje, domače, strah za sebe. Lahko se sprašujejo, če bodo zboleli, morda umrli sami ali kaj, če bodo zboleli (umrli) starši, stari starši. Pomembno se mi zdi, da vedo, da o svojih strahovih, lahko tudi strašnih predstavah in skrbeh lahko spregovorijo z vami, starši.
Če spregovorijo – preden jih skušate potolažiti, jim prisluhnite in skušajte uvideti, kako oni doživljajo vso situacijo. Včasih je največ vredno, da se izrazijo in so slišani – že s tem se stiska vsaj nekoliko zmanjša. (Žal) je življenjsko tako, da jim v tem času negotovosti ne moremo zagotoviti, da bo vse v redu ali da se njim oz. njihovim bližnjim nič ne bo zgodilo. Čisto v redu je, da jim poveste, da tudi vi nimate odgovorov, da ste tudi vi negotovi, zaskrbljeni.
Verjamem, da so tovrstni pogovori težki, a otrokom je – če imajo te skrbi – veliko lažje, če se s kom pogovorijo kot pa da ‘tuhtajo’ sami v sebi.
Otrok ni potrebno strašiti ali ‘vrtati’ v njih, temveč jim pustite prostor, da povedo, kaj vedo, kako doživljajo situacijo. Če jim prisluhnete, vas lahko pozitivno presenetijo in boste slišali, da imajo realne predstave, da razumejo odgovornosti in da poznajo načine, kako shajati s krizo oz. biti v njej.
V odgovor za zaskrbljenosti (da bi zboleli, umrli) – pa tudi sicer – otrokom in mladostnikom predstavite, da največ zase in svoje bližnje lahko poskrbijo, da pazijo na vse napotke v zvezi s higieno, da se ne družijo z drugimi vrstniki, ljudmi. Da so bili vsi ukrepi, vključno z zaprtjem vrtcev in šol, namenjeni temu, da se ljudi zaščiti – tako njih same, njihove domače, širšo skupnost. Da tisti, ki v državi vodijo dejavnosti in sprejemajo ukrepe, vedo, kaj delajo in to počnejo v dobro vseh nas – naj v teh ukrepih začutijo varnost.
Vsekakor pa velja – naj se ne vrti vse okoli koronavirusa.
Najverjetneje boste nekateri od vas s svojimi otroki (bistveno) več, kot običajno – izkoristite ta čas, da ste skupaj, da se družite: pojdite na sprehod v naravo, igrajte se družabne igre, kaj ustvarjajte, brcajte žogo, poiščite si dejavnosti, ki so všeč vam in otrokom in počnite jih skupaj; otroke vključite v vsakodnevne opravke: super bo, če vam pomagajo pri kuhanju ali pri kakšnem opravku na vrtu.
Tudi ‘šola na daljavo’ in šolske obveznosti doma so pomembna zapolnitev časa, misli, in prevzemanja odgovornosti zase.
Utečen vsakdanji urnik – da si kar določite ure, kdaj boste delali za šolo, kdaj boste zunaj, kdaj je ‘prosti čas’ in čas za elektronske naprave (ki naj bo omejen) – predstavlja rutino in daje otrokom (in odraslim) občutek varnosti, ki je v negotovem času velikega pomena.
V prvi vrsti pa – bodimo otrokom zgled. Otroci nas opazijo, če vsake pol ure spremljamo aktualno dogajanja po spletnih portalih. Tudi za nas, odrasle se mi zdi čisto ok, če si določimo čas v dnevu (1x, 2x), ko se informiramo, in da nismo tudi mi ves čas – ‘stand by in on line’.
Vzemite pa si tudi čas, da poskrbite zase in za svojo stabilnost, da se usmerite vase, v svoje doživljanje, najdete sogovornika.

Ker ukrepi utegnejo trajati nekaj časa – nam utegne biti težko ‘biti notri’, biti večino časa z družinskimi člani, fizično odrezani od drugih. Utegne se pojavljati več konfliktov – razumimo drug drugega, da smo vsi v nekem specifičnem, napetem vzdušju. Prisluhnimo si. Pogovarjajmo se.
Otroci, mladi (in tudi mi) utegnemo pogrešati širša druženja, srečevanja. Tukaj si sposojam misel kolega psihoterapevta, ki je za ta čas izoliranosti zapisal, da manjko družbenih in širših odnosov (kar zna biti na daljši rok stresno in obremenjajoče) lahko nadomestimo z dvigom kvalitete naših družinskih odnosov in povezanosti. Temu verjamem.

Želim vam, da v tej krizni situaciji najdete tudi tisti košček miru in morebiti kakšne nove priložnosti, ki vam bodo pomagale skozi težko obdobje.
Srečno!

Nives Košir Maček